ωнσ ¢αяєѕ (=

Elou (:

Da vam povem,

danes, ko me je v bolnišnici sprejela zdravnica, sem bila prijeno presenečena. Resnično se je poglobila v mojo težavo in si vzela čas, da bi odkrila vzrok za njo. Takih ljudi ne srečaš več veliko. Moti me, ko pridem naprimer v trgovino, pa je prodajalka slabe volje in se potem znaša nad strankami. Sej nismo mi krivi, da je ravno danes, ko lije kot iz škafa ona pozabila dežnik doma. Razumem, da imaš pač slab dan, sam to ti ne more bit izgovor vsak dan. Rada bi si našla tak poklic, ki ga bom opravljala z veseljem in se ne bom rabla vsak dan prepričevat, da bo mogoče pa jutri kaj boljše. Upam, da nekoč, nekega dne celo odkrijem tako stvar, ki bi me nekako pritegnila.



Razmišljala sem tudi, kako sem tak čas dve leti nazaj, prejokala vsako sekundo, ki mi je bila dana. Nisem si znala predstavljati nadaljnega življenja brez takratnih sošolcev. Na osnovno šolo bom imela vedno lep spomin, skupaj smo dali čez veliko lepih in slabih stvari, preveč pizdarij in ogromno presmejanih dni. Sedaj se mi zdi vse skupaj smešno, takrat pa smo se poslavljali, kot da se ne bomo več nikoli videli. Prvo leto je bila večina še vedno v istem okolišu, jaz pa sem spoznala sošolce, s katerimi smo se takoj ujeli, saj nas je družila ista strast, rokomet. Letos sem se prepisala v Brežice in bilo mi je hudo, ko sem kar naenkrat spet pristala sama v meni takrat še neznanem okolju. Nekako vdrla sem v razred poln novih, neznanih obrazov in lahko jim samo rečem hvala, da so me sprejeli medse. Zdi se mi, da nekako spadam k njim, da skupaj tvorimo celoto - 2.b. Vem, da bo enkrat prišel tudi naš konec, saj na vprašanje why do all good things come to an end še vedno nisem našla odgovora.

Sedaj pa uživajmo, kar nam je dano! (: