ωнσ ¢αяєѕ (=

Šport. Nenehno vztrajanje. Nenehna odrekanja.

Čemu ?

Samo zato, da bi nekoč stal na najvišji stopnički in prejel medaljo? Da dokažeš vsem, da si najbolši in da, res ne obstaja nihče, ki bi ti segal do kolen.

Jst mislim, da ne.


Čemu pa potem?


Poškodovala sm se. To bi me lahk spravlo k pameti, lahk bi rekla Je*** ta rokomet, nehala bom! No, lahk bi. Sam ne za dolgo. Ne morem brez rokometa, zlezu mi je pod kožo. Je neki, kar me veseli, mi daje moč, na igrišču se lahko sprostim in sem, kar sem. Ne predstavljam si se v kakšnem drugem športu, sploh pa ne v kakšnem individualnem. Najlepše je, ko igraš s tako ekipo, ki ji lahko zaupaš, se čisto zliješ z njo in nastopiš kot eno. Ko brez besed veš, kakšna bo naslednja poteza soigralca, kam bo pogledal, kam bo podal. Soigralcu, ki naredi kaj bolje kot ti privoščiš, ga pohvališ in spodbujaš še naprej. Seveda pa ni zmeraj vse tako rožnato. So trenutki, ko ti ne gre. Ko nisi pri volji in veš, da ti pač danes ne bo uspelo. Trudiš se po svojih najboljših močeh, daš vse od sebe, pa še vedno ne gre. Zavedaš pa se, da imaš za sabo ekipo, trenerje, ki od tebe dosti pričakujejo. To te še bolj potre. V takih trenutkih se zlomim. V oči mi stopijo solze in ne morem si pomagat. Razočarana sem sama nad sabo. Takrat si začnem dopovedovat, da rokomet ni tako pomemben, da si tega ne smem tko jemat k srcu. Pa vendar si. Zakaj pol ne neham?

Zato, ker to, kar mi rokomet daje, odtehta vse.

Se vidimo na igrišču!

Hja, dans sm mela preveč časa za razmišljanje..!